Včasih sem vsako leto naredila nove okraske za smrekco. Zadnja leta mi to ne uspeva več, pa uporabimo vse, kar se je nabralo in obdržalo...

Sem imela idejo, da bi letos okrasili samo majhno, smreki podobno rastlino v loncu, in sem bila zato oklicana za Grincha. Ker smreka mora bit orng. In vse kar zraven spada tudi.  Pa še ravno zelen pulover sem nosila cel vikend, tako da se je ime obdržalo, ideja pa je propadla... Na srečo so v dolini ravno posekali ogromne smreke, kar je rešilo situacijo, babi je bila pa tudi zelo vesela lončične smrekce.

Zaloga.

Sokovi, marmelade, omakce in druge vložene dobrote so popisane in pripravljene na izvoz...

Štrikanje.

Nisem še osvojila drugega kot leve in desne. Razumevanje navodil v knjigah za kvačkanje in štikanje mi nikakor ne gre. Najprej en šal levih, potem bo pa čas za kaj več.

Barvanje volne II.

Želod.                                                                                                                 

Rdeča čebula.   

Hm...

Diplome nisem napisala v enem letu, absolventskega statusa nisem podaljšala, dela pa čez zimo skoraj da ni, zato sem morala nekaj. Se mi zdi, da je v tem času še najlažje študirat, spoznati se moraš pa na čim več stvari, zato sem se odločila za višjo strokovno šolo. Oblikovanje kamna mi je vedno bolj všeč. Sistem strokovne šole je kul, ker se takoj loti prakse in praktičnosti, ki smo je na akademiji dostikrat pogrešali. V bistvu je kot en obsežen tečaj in upam, da bom iz njega potegnila čim več. Predvsem kot dopolnitev restavratorstvu.

Pri enem od uporabnejših predmetov se učimo Avtocad. Tole so začetki ....

Zaklad.

Šivanje od mame je polno zanimivih drobnarij. 

Kit.

Karo.

Volnena.

Obdelava lanu od bilke do prediva se je zaenkrat izkazala za preveč obsežno in zahtevno (če se tega loti ena polno zaposlena in za preveč področji navdušena družina; smo pa na lovu za orodja, ki so potrebna za obdelavo in mogoče, upam da, pride lan še na vrsto). Zaenkrat pa bo domača volna prevzela mesto.

Volno smo prali, izpirali in sušili počasi čez celo poletje. Največjo zaslugo imata mami in oči, zlata sta.

Razčesal in deloma stkal nam jo je gospod v predilnici v Žirovnici.

Štrikale, tkale in polstile bova z mami dolgodolgo, pa je ne bo zmanjkalo. (Če bi jo želel še kdo, domačo volno, jo rade volje oddava).

Na tkalskem tečaju me je Bojana, sotečajnica, navdušila za barvanje volne z naravnimi barvili. Za prvič sem poizkusila s čebulo, želodom in lišajem. Čebulni rumeni odtenki so super, želod in lišaj pa nista dala posebne barve. Še bom poizkušala, da pridem do zeleno-rumene barve, ki bi jo moral dati lišaj.

L(ego)umberjack.

Kako si? V kamnolomu.

Kako? V kamnolomu. 

Biti v kamnolomu je zanimiv občutek. 

Je globoko, visoko, gladko, hrapavo, sivo, belo, glasno, zamolklo, prostrano, utesnjeno, brezzračno, hladno, vlažno, blatno, razrezano v ravnih linijah in zato zelo urejeno. Pa zelo moško.

Z akademijo smo enkrat bili na ogledu kamnoloma v Hotavljah, ki pa je precej manjši od kamnoloma v Lipici. Si sploh predstavljala nisem, da imamo pri nas tako ogromen podzemni kamnolomski svet. 

V kamnolomu Lipica 1 in 2 pridobivajo naravni kamen Lipica unito (enotni) in fiorito (rožasti) na površinski in podzemni način. 

Še bom šla v kamnolom.

Edino, kar me pri kamnu moti je, da je tako mrzel.
Ma, ga bo treba segret.

Vmes.

Ne vem ali včasih nisem nič okoli sebe gledala ali je letošnja jesen posebaj lepa. Prehod iz poletja v zimo je mojih najljubših najljubših barv. Do pomladi.

Nimaš barve, brez čopičev mojih.

Neko nedeljsko jutro sem tole začutila na Valu.
Želela sem jo poslušat na repeat. Cel dan ali dva. Pa je ni bilo nikjer.
Zato sem naslednji dan kupila cd.

Upam, da mi to opere krivdo, da sem jo dala na splet.

Filc.

Moj Frenk je gospodinjska mašina (Elna 2600), zato sem zelo ponosna nanj, da je sešil dve plasti konkretenga filca. Za naslednjič moram pa neki zgruntat... 

Izlet.

Ogledala sem si ga na Festivalu slovenskega filma in pustil je močan vtis.

Pojdite na Izlet. 

Ena izmed priložnosti zanj bo tudi na Liffe. 

Follow my blog with Bloglovin

Jesen.

Skozi pomladni dež bom šla. / Na abonma.

Priznam, da sem prejšnja leta bolj površno spremljala gledališko ponudbo domačega mesta. Tu pa tam sem mami peljala na kakšno predstavo, preverila novosti v teatru ampak res zelo površno. 

Ker pa me je teren za pol leta obdržal doma, sem postala bolj pozorna. Všeč mi je izbor abonmajev KCJT, še posebej Glasbeno-gledališki. Čeprav bom spet za nekaj časa odšla v glavno mesto, bom prišla domov na abonma (le tega nisem imela že od srednje šole). In veselim se prve predstave Večer z Milo Kačič, ki sem jo že videla in je res prisrčna. Novomeščani, tole je a must!

"Vsaka pesem je zgodba, ki se odraža v interpretativnem pristopu velikih igralk slovenskega dramskega gledališča."

Žerjava.

Našla sem knjigo Origami-papirne zgibanke za velike in male in ugotovila, da sem kot mala zgibala samo najbolj kičaste. Rože vseh vrst, vaze in posodice. Teh sedaj, ko sem velika, ne bi več.
Žerjavi so kul.

Duh narave.

Razstava Duh narave akademske slikarke Mateje Kavčič in njene gostje akademske slikarke Ane Kravanja je (do 10. oktobra) na ogled v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici.

A must see!

Ornament.

Kaže, da se bova s kamnom še bolj zbližala. 

Pas.

Pobiranje lanu.

Ekipa, hvala!

Lan avgusta.