Natur.

 Lesene

in

lanene.

Namišljene ljubezni.

Les amours imaginaires je film, ki teče počasi in stopnjuje napetost tako, kot se to dogaja v zaljubljenosti. Ne veš ali je pristna ali namišljena. In ima občutek za detajle ter jih potencira tako, kot to počne zaljubljenec.

Tale izsek v filmu pa je po mojem mnenju najboljši video za komad Pass this on. Vrhunski komad in video. Spoh ko je umeščen v kontekst. 

Ja.

»Kakšna šala, če življenje vzameš resno. Kakšna resnost, če se šališ!«

Ponovno in spet o gledališču. 

Tudi drugega materiala imam kar nekaj ampak nihče ga ne poslika... kakšna resnost, vem. Slaba šala.

Upravičeno si lahko očitam, da pogosteje ne zaidem v Dramo. Pa me Jerneja že leta vabi in priporoča samo tiste, ki tudi po mnogih ogledih ne izgubijo čara. Tiste najboljše. Preverjeno.

Mislim, da je to poklicna deformacija. Biti hostesa je super in za to sem se odločila, da bi se približala gledališču. Ampak z leti (četrto v teku) sem ugotovila, da mi je to, da kot hostesa vidiš vse, oziroma vsaj večino, dalo kritičnost, žal pa hkrati tudi apatičnost do gledališča. 

Vse je preveč in v ponudbi je toliko kiča, da imam včasih odpor že od daleč. Tudi do nečesa, za kar vem, da lahko preseneti. In prepriča. 

To sem ugotovila že pred časom. In zato sem si dala samocenzuro. 

Mogoče malo pomaga. Pri iskanju ravnovesja.

No, še dobro, da sem zadnjič šla v Dramo, oziroma zašla sem V Damask.
Priznam, že od daleč me je premamila glasba, zato sem bila tako odločna. Pa je glasba s svojim ponavljanjem ostala ob strani. Glavni junak na poti do spoznanja, Neznanec, odlično odlično oživi v igri Igorja Samoborja. Ne vem, če je to dovolj dober izraz ampak igra ga z lahkoto! In tudi vsi ostali prepričljivo menjavajo vloge. In tiste tri ure in pol (česar nisem ravno navajena in so me malo skrbele) so bile kratke. 

In končno spoznanje mi je všeč. 

Bilo bi vsaki ženski. 

In slišati - spoznati ga mora vsak moški. 

Takoj ko sem vstopila na pot v Damask sem se odločila, da grem kmalukmalu spet. Nujno. V Dramo. 

Kdo zraven?

Življenje je najslajše maščevanje. / Wrestling Dostoievsky.

Medtem ko Show your face navdušuje Ameriko sem se spomnila še nečesa. 

(Boljšega? Najboljšega.)

FOTO

Wrestling Dostoievsky.

(Predstava je še iz časa srednje šole, ko nas je naš najdražji očka vsaj pet komadov naložil v avensisa in peljal iz Novega mesta v Ljubljano na predstavo ali koncert. Za to sem mu zelozelozelo hvaležna!:)

Z njo sem/smo se me vse prvič srečale z gledališčem z drugega zornega kota. 

Bilo je veliko dejavnikov, da mi je predstava ostala v res posebnem spominu. 

(Zato pravim najboljšega.) 

Verjamem, da bi danes zvenela in zadela malo drugače.

Ampak.

Wrestling Dostoievsky je definitivno največji a must see kar sem jih kdaj videla!

Lisica zvita...

...v klopčič!