Oreh.

Volna.

Zelena od rdeče čebule in rjave od želoda.

Štrikanje.

Nisem še osvojila drugega kot leve in desne. Razumevanje navodil v knjigah za kvačkanje in štikanje mi nikakor ne gre. Najprej en šal levih, potem bo pa čas za kaj več.

Barvanje volne II.

Želod.                                                                                                                 

Rdeča čebula.   

Volnena.

Obdelava lanu od bilke do prediva se je zaenkrat izkazala za preveč obsežno in zahtevno (če se tega loti ena polno zaposlena in za preveč področji navdušena družina; smo pa na lovu za orodja, ki so potrebna za obdelavo in mogoče, upam da, pride lan še na vrsto). Zaenkrat pa bo domača volna prevzela mesto.

Volno smo prali, izpirali in sušili počasi čez celo poletje. Največjo zaslugo imata mami in oči, zlata sta.

Razčesal in deloma stkal nam jo je gospod v predilnici v Žirovnici.

Štrikale, tkale in polstile bova z mami dolgodolgo, pa je ne bo zmanjkalo. (Če bi jo želel še kdo, domačo volno, jo rade volje oddava).

Na tkalskem tečaju me je Bojana, sotečajnica, navdušila za barvanje volne z naravnimi barvili. Za prvič sem poizkusila s čebulo, želodom in lišajem. Čebulni rumeni odtenki so super, želod in lišaj pa nista dala posebne barve. Še bom poizkušala, da pridem do zeleno-rumene barve, ki bi jo moral dati lišaj.