Šla sva obiskat tišino.

Delo akademske slikarke Andreje Potočar mi je zelo blizu; barvno, strukturno, vsebinsko. 

Njena razstava je do 16. aprila na ogled v Humanitarnem centru RK v Novem mestu. Priporočam.

Izlet.

Ogledala sem si ga na Festivalu slovenskega filma in pustil je močan vtis.

Pojdite na Izlet. 

Ena izmed priložnosti zanj bo tudi na Liffe. 

Skozi pomladni dež bom šla. / Na abonma.

Priznam, da sem prejšnja leta bolj površno spremljala gledališko ponudbo domačega mesta. Tu pa tam sem mami peljala na kakšno predstavo, preverila novosti v teatru ampak res zelo površno. 

Ker pa me je teren za pol leta obdržal doma, sem postala bolj pozorna. Všeč mi je izbor abonmajev KCJT, še posebej Glasbeno-gledališki. Čeprav bom spet za nekaj časa odšla v glavno mesto, bom prišla domov na abonma (le tega nisem imela že od srednje šole). In veselim se prve predstave Večer z Milo Kačič, ki sem jo že videla in je res prisrčna. Novomeščani, tole je a must!

"Vsaka pesem je zgodba, ki se odraža v interpretativnem pristopu velikih igralk slovenskega dramskega gledališča."

Duh narave.

Razstava Duh narave akademske slikarke Mateje Kavčič in njene gostje akademske slikarke Ane Kravanja je (do 10. oktobra) na ogled v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici.

A must see!

romeojulija.

Dve iz enakega navdiha. 

Tako zelo različni.

Najrazličnejši.

Prvič.

Radio and Juliet. 

Nikogaršnja zgodba.

(Point!)

Drugič.

Romeo in publika. 

Zgodba vseh in vsakega.

(Najintimnejša predstava za vedno.)

Predstavi nujni ogleda.

»Kakšna šala, če življenje vzameš resno. Kakšna resnost, če se šališ!«

Ponovno in spet o gledališču. 

Tudi drugega materiala imam kar nekaj ampak nihče ga ne poslika... kakšna resnost, vem. Slaba šala.

Upravičeno si lahko očitam, da pogosteje ne zaidem v Dramo. Pa me Jerneja že leta vabi in priporoča samo tiste, ki tudi po mnogih ogledih ne izgubijo čara. Tiste najboljše. Preverjeno.

Mislim, da je to poklicna deformacija. Biti hostesa je super in za to sem se odločila, da bi se približala gledališču. Ampak z leti (četrto v teku) sem ugotovila, da mi je to, da kot hostesa vidiš vse, oziroma vsaj večino, dalo kritičnost, žal pa hkrati tudi apatičnost do gledališča. 

Vse je preveč in v ponudbi je toliko kiča, da imam včasih odpor že od daleč. Tudi do nečesa, za kar vem, da lahko preseneti. In prepriča. 

To sem ugotovila že pred časom. In zato sem si dala samocenzuro. 

Mogoče malo pomaga. Pri iskanju ravnovesja.

No, še dobro, da sem zadnjič šla v Dramo, oziroma zašla sem V Damask.
Priznam, že od daleč me je premamila glasba, zato sem bila tako odločna. Pa je glasba s svojim ponavljanjem ostala ob strani. Glavni junak na poti do spoznanja, Neznanec, odlično odlično oživi v igri Igorja Samoborja. Ne vem, če je to dovolj dober izraz ampak igra ga z lahkoto! In tudi vsi ostali prepričljivo menjavajo vloge. In tiste tri ure in pol (česar nisem ravno navajena in so me malo skrbele) so bile kratke. 

In končno spoznanje mi je všeč. 

Bilo bi vsaki ženski. 

In slišati - spoznati ga mora vsak moški. 

Takoj ko sem vstopila na pot v Damask sem se odločila, da grem kmalukmalu spet. Nujno. V Dramo. 

Kdo zraven?

Življenje je najslajše maščevanje. / Wrestling Dostoievsky.

Medtem ko Show your face navdušuje Ameriko sem se spomnila še nečesa. 

(Boljšega? Najboljšega.)

FOTO

Wrestling Dostoievsky.

(Predstava je še iz časa srednje šole, ko nas je naš najdražji očka vsaj pet komadov naložil v avensisa in peljal iz Novega mesta v Ljubljano na predstavo ali koncert. Za to sem mu zelozelozelo hvaležna!:)

Z njo sem/smo se me vse prvič srečale z gledališčem z drugega zornega kota. 

Bilo je veliko dejavnikov, da mi je predstava ostala v res posebnem spominu. 

(Zato pravim najboljšega.) 

Verjamem, da bi danes zvenela in zadela malo drugače.

Ampak.

Wrestling Dostoievsky je definitivno največji a must see kar sem jih kdaj videla!

Pokaži svoj obraz!

Show your face (vir)

Skrajni čas je za še en must. 

Show your face sem gledala trikrat in resnično žal mi je, da bom v času zadnjih ponovitev smučkala v Franciji. 

Show your face je ena od tistih predstav, ki mi je dala željo po gledališču. 

Magija žive muzike in igra petih oseb, ki oživijo eno lutko brez obraza je vrhunska. 

Nujno nujno nujno 16. in 17. december v Stari elektrarni.

KABARETLUKNJA.

Skrajni čas je, da predstavim še eno izmed najboljših in nujnih, saj se gledališka sezona počasi bliža zatišju.

KABARETLUKNJA v LGL je te vrste predstava.
Je prikupna, pozorna, preseneča in prepriča.
Ponudi še en, prav poseben, pogled na "Wonderland".

Svetlana Makarovič: Rojstni dan

Nocoj ima nekdo izmed nas rojstni dan,

morda nam je tujec, morda nam je znan,

morda je mladenič, morda je dekle,

mogoče je starec, morda otroče,

morda ta trenutek veselo praznuje,

mogoče prav zdaj kdovekaj objokuje,

mogoče razmišlja, mogoče prepeva,

mogoče se ljubi, mogoče sameva,

mogoče je lačen, premražen in sam,

mogoče sploh ne ve, da ima rojstni dan.

Morda je prav tak kakor jaz ali ti,

morda je razlika le v barvi polti,

morda je morilec, ki v ječi sedi,

morda je otrok, ki ga strah je v temi,

morda je soproga pomembne osebe,

morda prostitutka, ki v srcu jo zebe,

morda je pijanec, ki tja v tri dni joka,

morda je tvoj znanec iz istega bloka,

morda je nekdo, ki na smrt je bolan,

in to je poslednji njegov rojstni dan.

Pošljimo mu misel na lučko v temi,

na zvezdo v vesolju, prepolnem ljudi,

ki drug mimo drugega slepo gredo

in eden za drugega nič ne vedo,

za vse rojstne dneve vseh nas na tem svetu

na tem tako lepem in mrzlem planetu,

za vse rojstne dneve si njega izberimo,

voščimo mu to, kar si sami želimo,

čeprav le za hip, kar tako, tjavendan –

nocoj ima nekdo izmed nas rojstni dan.

Ena izmed pesmi v glasbeno-gledališkem projektu Janje Majzelj; Krizantema na klavirju, SMG.

Ne, ta blog se ni sprevrgel v blog o samih gledaliških predstavah, obljubim! Samo še tale, ker sem ravno še pod vtisom, potem pa obljubim, da imam še drugovrstni material! :)

Peklensko dobra!

Peklenska pomaranča v Slovenskem mladinskem gledališču.
Aktualna. Izvrstna. Kultna.
Res je, da sem brezpogojna ljubiteljica gledališča po Matjažu Pograjcu ampak ej, tokrat spet upravičeno.
Dejstvo je, da je predstava težka, po predlogi in karakterju ampak vseeno prikaže vsebino na najlepši možni način. Pusti močan vtis in enostavno funkcionira.
Disciplina!

5x10 minut!

10 minut vzhodno. EKG. Španski borci.
Že prvič mi je bila všeč.
Pri tako abstraktnih predstavah si ustvarim svojo zgodbo. Malo na podlagi gledališkega lista, ozadja in seveda največ na podlagi videnega.
Okej, sej to najbrž nardi vsak.

Ampak še dobro, da sem jo včeraj gledala tretjič. Posebaj za Bobre je bil prilagojen koncept, tako da je idejni vodja I. Kovač povedal še nekaj z besedami. Kar je vsekakor dobrodošlo, da razumeš logiko.

Duet in pesem na koncu. Zakon.

Naslednjič že 19.2. ;)

Boksarsko...

Naj bo prvo. Ker sem se ravno danes med vožnjo spomnila prizora z avtomatikom.
In še, ker sem slučajno imela priložnost spoznati avtorja teksta, ki je res prijeten in zabaven možakar. In je bila zabavna štorija v zvezi z njegovim obiskom.

Boksarsko srce

Igro so izvedli v Gledališču za otroke in mlade Ljubljana, danes pa si jo lahko ogledamo na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Najbolj v njej uživa najstniška publika, je pa vsekakor aktualna za več generacij.

Super izvedba.

A must see!

Gledališče je prostor, ki me privlači že dolgo. Super mi je ta živost, nepredvidljivost momenta in hkrati minljivost. S plati gledalke, seveda. Dobra predstava je najboljša zabava! In je užitek.

V zadnjem času, kot hostesa, gledališču namenim veliko svojega časa in vidim ter doživim veliko predstav. Veliko dobrih predstav. Tudi po večkrat. Tiste, ki jih lahko gledam ponovno in spet, pa zadenejo kot prvič, bom priporočila. Ker so po mojem mnenju a must see. Presodite pa sami! ;)

No-igre.

Veter v vejah borov

http://www.sng-mb.si/index.php?id=3

Že kakšen mesec nazaj sem si v mariborski Drami ogledala predstavo Veter v vejah borov, sodobno uprizoritev štirih japonskih no-iger.

Še na poti v Maribor nisem vedela niti naslova predstave. Bila sem popolnoma brez pričakovanj, kar se mi v gledališču redko zgodi.

Veter v vejah borov mi je bil všeč. Preprosto, pa hkrati tako vznemerljivozanimivo, da vtisi še kar trajajo.

Priporočam v ogled!