Nostalgija.

Tole sem našla. :)

Samo eden od spominov na super čase iz Študentskega doma JFG. 

Jaaaaa, polno smeha, super dni, dogodivščin v apartmaju 243, dooolgih kosil, prijetnih večerov, zabavnih izletov, nenavadnih podvigov... pa tudi tale ilustriranja so bila zanimiva. Bom pobrskala po predalih in poiskala še ostale!

Dragi moji, drage moje, pogrešam vas!

Statistika:)

Od jutri bom spet v tistem delovnem procesu vsak dan od osmih do štirih-petih inkopridešdomovježenoč. Zato je danes dan za ničpočetje. Samo razmišljanje. 

Prelistala sem letošnji planer in ugotovila, da sem bila kar pridna. Če statistično pogledam, sem bila vsak mesec na vsaj dveh koncertih + občasnih festivalčkih. Kar dober vmesni čas, glede na to, koliko dni sem delaladelala...:)

Težko izločim best of ampak se bom potrudila.  Top tega leta so bili, glede na moja koncertna doživetja, Mumford & Sons, ki smo si jih privoščili na Pukkelopu. 

Ahhhhhahhhhahhhahhahhahhhhahhhh... !!! 

Zelo različni, vsak po svoje super, v tistih tapravih trenutkih, so mi bili vrhunski koncert tudi Cubismo (LP), Nouvelle Vague (KŠ), Lali Puna & New Wave Syria (GH), Parov Stelar (KŠ), N'toko (GH), Die Antwoord (SC), The Flaming Lips, Jonsi, Fanfarlo, Au Revoir Simone, The Prodigy, Kele, NOFX (definitivno najbolj smešni!:), The Kooks (PP) pa Yann Tiersen (KŠ) in koncert Orkestra Mandolina Ljubljana (ŠB), s katerih koncertni vtisi so še sveži. 

Kaj naj rečem drugega kot, zgodili so se res v pravih momentih in... gate so trgal :) 

Pa zagotovo še kakšen ampak zdaj moram razmišljat že druge stvari!:)

Gledališča ne bom preštevala. Letošnji presežki izmed videnega, ki so navdušili moj svet, so milina Večera z Milo Kačič v izvedbi treh neponovljivih legend, iznajdljivost Štirih muzikantov, kruta realnost Kamnov ter nor Zadnji ples Nižinskega. 

Res je, da sem videla veliko, vendar še zdaleč niti približno vsega. 

Zelo se veselim še Mie in Ljubezni. 

Potem pa naprej...

Najurišš!!

Bordat!

Z valovi v srčku...

Tamal v Parizu.

Pokaži svoj obraz!

Show your face (vir)

Skrajni čas je za še en must. 

Show your face sem gledala trikrat in resnično žal mi je, da bom v času zadnjih ponovitev smučkala v Franciji. 

Show your face je ena od tistih predstav, ki mi je dala željo po gledališču. 

Magija žive muzike in igra petih oseb, ki oživijo eno lutko brez obraza je vrhunska. 

Nujno nujno nujno 16. in 17. december v Stari elektrarni.

Zima prihaja!

Bu!

Takole.

Žreb je opravljen, zame ga je opravila tale stran, ki je določila, da je med osmimi komentarji (mojega sem seveda izključila v oštevilčenju) MLINARJEVA PETRA the lucky one! Lisica zvita tica potuje torej v Žirovski Vrh! :) 

Kmalu pa še kakšen nov giveaway! 

Hvala vsem!!

True Random Number GeneratorMin: Max: Result:7Powered by RANDOM.ORG

Dragi bralci :)

Nisem ravno prava blogerka, ker mi službice vzamejo vse preveč časa, da bi redno objavljala. 

Hkrati pa imam vse preveč izgovorov, da bi tole Al Fi stvar resno zastavila. 

Čeprav mi toliko pomeni. In sem najsrečnejši človek, ko sem lahko v zelenem ateljeju. 

Me je pa resnično groza, ko preberem kakšno objavo za nazaj, ki sem jo na hitro spacala in vidim, da manjkajo vejice ter da so predlogi napačni! Katastrofa! Za to malomarnost krivim moj ljubi faks, ker mi v štirih letih res ni veliko dal, pa še slovnično natančnost mi je vzel! Ker res ni zahteval od mene veliko pisanja. Ali česarkoli. 

Torej, za vse te grde slovnične napake, pa tudi za čakanje na nove objave se opravičujem! :)

Naj vam v opravičilo predstavim lisico zvito tico. 

Ima notranji žepek in zapenjanje na gumbek. 

Namenjena je bralcu ali bralki, ki bo komentiral tole objavo. 

Da pa ne boste imeli težav z vsebino, ponujam še vprašanje: 

Najljubša, najboljša, najbolj smešna/bizarna/dolgočasna... gledališka predstava, ki si jo videl-a?

Lisica zvita tica je odprta za komentarje do vključno 29. oktobra.

Hvala lepa:)

Zaljubljenca.

Lasnice.

Atelje.

Samo moj svet. 

Jupi!

U!

Pas.

Od nekoč, ko sem še hodila v osnovno šolo... 

Seveda sem imela tudi ujemajočo torbico... :)

Kuhinja.

Če še nisem zapisala, gospa ima res izpiljen okus za detajle...

In še meni najljubši:

Gospa s stilom.

-->

Ravno leto mineva odkar se je naša draga Jerica podala na enoletno bivanje v Valladolid. In seveda smo punce odšle za njo. Sredi lanskega decembra sva z Matejo (katere blog še vedno in vedno bolj si želim brati) v Barceloni pobrali Maruško in odšle smo nepozabni dogodivščini naproti! 

No ja, dejstvo je, dogodivščina ni bila samo ena. Dogajale so se nonstop. In bile so nepozabne. Kar pa na AlMa potovanju postaja izkušena praksa, hehe.

Tako. Prišle smo v Valladolid, kjer je Jerica stanovala pri zanimivi gospe. Gospe s prefinjenim okusom za detajle. 

Gospa je v svojem stanovanju, bolje rečeno salonu, imela nešteto vse vrstnih šatuljic, kar nekaj porcelanastih servisov, figuric... Pa deželo šmink. Vsak kotiček v volančkih in čipkah. Vsega je bilo toliko, da komaj verjameš. Vse to se nam je zdelo kič in krama, dokler nismo spoznale lastnice, urejene gospe zrelih let. Gospodarice svojemu svetu.

Še opombi; slikovno gradivo pikčaste kuhinje in obkvačkanih kopalnic bom dodala naknadno. Je pa zagotovo a must see :) Osnutek za tole objavo pa sem našla pod datumom 26. 12. 2009... Potem pa sem nanj pozabila, tako da, hvala Maruši, ki me je spomnila na dotično gospo:)

Pripni tudi te!

 

 

Usodno modno.

Da res nisem po modi priča dejstvo, da sem si šele pred kratkim kupila balerinke.

Prve prave balerinke.

Okej, imam že ene ampak to so čeveljci za 8e iz Peka, ki sem jih kupila samo zaradi lepega rožastega vzorca, obula pa prav redko, ker so ceni primerno neudobni. 
Raje hodim bosa kot pa v tisti reslepovzorčkasti plastiki.

Čevlji morajo biti udobni in balerinke mi res nikoli niso zgledale zaupanja vredne. Še posebaj vse te super plastične.

Res mi ni pomembno, če je modno pač pa da je udobno. In lepo.

Tako sem zadnjič v Zagrebu srečala meni zelo ljub butik.

Noa noa mi je pisana na kožo. Imela bi vse, kar si zamislijo.

Prav tam sem spoznala najlepšo obleko na svetu.

Res, res. Najlepšo.

Za najposebnejše priložnosti.

In moji čeveljci za zraven so prave baletne balerinke. Spominjajo na tiste od baleta... In še skoraj tako udobne so.

Tudi Top shop pač zna.

Pripni!

Rada nosim broške. To pa niso broške, priponke so. Nikoli mi niso bile prav posebno všeč. Ampak zgleda, da sem se jih navadila. Morala pa sem jih najprej posvojiti. Zato sem se jih lotila po svoje.

Poizkusila sem z majhnimi akvarelčki. Vau. Svinčnikom in barvami. Ja. Potem s tušem in japonskim papirjem. Pa s suhim cvetjem. 

Take so mi všeč.

Do računalniških dizajnov sem imela nekakšno distanco, sem res bolj natur človek. Dokler nisem na morju spoznala Illustratorja. Vau, pa to je nemogoče! Ne, pravzaprav, nič ni nemogoče!

Eno z drugim.

Pa še TOLE.

Nisi vsak dan na prvi strani Dela. 

Sezona kislih kumaric očitno resnično naredi svoje..

Ribolov.

Stara šara.

Res ne vem od kod pravim blogerjem toliko časa, da objavljajo tako pogosto. 

Sej bi, ampak če imam službico osem do deset ur na dan in potem hočem še kej materialnega ustvarit gre z blogom precej počasi. 

Zato so tele koraude že skoraj stara šara..

Je pa modelka prava mlada dama in res ji hvala!

The cake.

The mission..

The day!

Morje jeva!

Ko po službici in deklišni prejšnji dan in pozno v noč, pa zgodnjem vstajanju in jutranjih vodenjih po razstavi pridem k Jerneji, tja nad Ljubljano, je res najboljša možna ideja brancin s šampinjoni in pečenim krompirjem.

In potem zimprovizirava še otroško ustvarjalno delavnico v Moderni.

Jerneja, hvala!

Tisti dan bi brez tebe težko preživela. Tako kot marsikateri drugi.

Recenzija.

Prav je, da naslednjo, torej ravno to, objavo posvetim posebni osebi.
Odločitev je padla, medtem ko sem dopoldne v brezdelju posedala na terasi, na široko razmišljala in se smejala. Tvojemu msg-u.

Oseba, kateri posvečam objavo me redno nasmeje. Ta teden me je še posebno. Večkrat.
In ko sem tako posedala na terasi in poslušala ubrani zvok škropilnic sem si zamislila, da bi dotična oseba nujno morala imeti vsaj blog. Tak blog bi zagotovo gate trgov. Resnično.

Torej, dotična oseba, nagovarjam te, da razmisliš.

Do takrat pa si drznem objavit tvojo recenzijo koncerta Wolf Parade, v odgovor na drzno izzivalnen:

lohk ti je zou... florence ga seka :)

Gre pa takole:

Ok, nismo stale v prvi vrsti, niti v drugi, no so pa pred nam stal 2m+ neotesani velikani, ki ne poznajo usmiljenja do malčkov. Jim je oproščeno, ker so bli feni in pou;)
Tud pr nas je trgal - ob finski predskupini vse notranje organe - indeed, finci so en posebn narod!
Volčja parada je bla stilistično krotka, vokalno+inštrumentalno zverinska.
Atmosfera je bla huda. Dal bi se jo primerjat z grablenjem polet - blo je vroče, švic je teku, vohala se je trava.
All in all - thumbs upupupup!!;)

Js sem seveda koncert zamudila. Ampak po tejle recenziji se počutm, kot da bi bila tam! :)

Hvala!

Sadeži. Vsevrstni.

Breskev, hruška, lubenica, jagoda, školjka!
Okej, školjka ampak lubenica!?

Jež, jurček, školjka, breskev in zeleni velikan.
Mogoče avokado, kivi?
Ne, Boško pravi, da ima okus kot hruška.
Če Boško tako pravi, potem tako je.
Velikanska zelena hruška, torej.
:)

Tiskanje s pomladnimi poganjki.

KABARETLUKNJA.

Skrajni čas je, da predstavim še eno izmed najboljših in nujnih, saj se gledališka sezona počasi bliža zatišju.

KABARETLUKNJA v LGL je te vrste predstava.
Je prikupna, pozorna, preseneča in prepriča.
Ponudi še en, prav poseben, pogled na "Wonderland".

Gospod lisjak...

...na poti do Zagreba.

Za mojega malega prijatelja.

Neko(no)č...

hihi

Mična gdč.

Morje bi.