»Kakšna šala, če življenje vzameš resno. Kakšna resnost, če se šališ!«

Ponovno in spet o gledališču. 

Tudi drugega materiala imam kar nekaj ampak nihče ga ne poslika... kakšna resnost, vem. Slaba šala.

Upravičeno si lahko očitam, da pogosteje ne zaidem v Dramo. Pa me Jerneja že leta vabi in priporoča samo tiste, ki tudi po mnogih ogledih ne izgubijo čara. Tiste najboljše. Preverjeno.

Mislim, da je to poklicna deformacija. Biti hostesa je super in za to sem se odločila, da bi se približala gledališču. Ampak z leti (četrto v teku) sem ugotovila, da mi je to, da kot hostesa vidiš vse, oziroma vsaj večino, dalo kritičnost, žal pa hkrati tudi apatičnost do gledališča. 

Vse je preveč in v ponudbi je toliko kiča, da imam včasih odpor že od daleč. Tudi do nečesa, za kar vem, da lahko preseneti. In prepriča. 

To sem ugotovila že pred časom. In zato sem si dala samocenzuro. 

Mogoče malo pomaga. Pri iskanju ravnovesja.

No, še dobro, da sem zadnjič šla v Dramo, oziroma zašla sem V Damask.
Priznam, že od daleč me je premamila glasba, zato sem bila tako odločna. Pa je glasba s svojim ponavljanjem ostala ob strani. Glavni junak na poti do spoznanja, Neznanec, odlično odlično oživi v igri Igorja Samoborja. Ne vem, če je to dovolj dober izraz ampak igra ga z lahkoto! In tudi vsi ostali prepričljivo menjavajo vloge. In tiste tri ure in pol (česar nisem ravno navajena in so me malo skrbele) so bile kratke. 

In končno spoznanje mi je všeč. 

Bilo bi vsaki ženski. 

In slišati - spoznati ga mora vsak moški. 

Takoj ko sem vstopila na pot v Damask sem se odločila, da grem kmalukmalu spet. Nujno. V Dramo. 

Kdo zraven?